Konteksti (Tomaž Bešter), 14. avgust 2014 ― V vojni ni poezije. Lahko so kake lepe besede in lahko je upanje. Tudi volja in vera. A poezije ni. Nikogar ni, ki bi pel pomirjajoče in obenem čudenja polne verze, v brazdah prave metrike, ki jo naš sluh prepozna v hipu in vzorec naredi za svojo. Kot tudi ni nikogar, ki bi temu prisluhnil in v krotki popolnosti, ki je razum ne zmore ne presoditi ne zapisati, zapreti oči in se prepustiti prostemu padu v to, kar je. Tega ni, ker nihče ne upa zapreti oči. Ker v skrbi za to, da nemara nekoč pride ponovno priložnost, da bo pevcu prisluhnil, te priložnosti ne želi zamuditi. Potem, ko bo vse mimo. ko pride zopet čas poezije. A dokler tega časa ni, se oči ne zapira.Nikolaj Lilin je v svoji drugi knjigi, Prosti pad, kot se zdi, opisoval natanko to vero v popolnost. Prosti pad prostega pada je vsaj dvojen: najprej je prosti pad, za katerim se v svoji želji po svobodi ozira mladi Kolima; in nato je tu prosti pad groze, nasilja in prevlade močnejšega, spretnejšega ter tistega, ki ima več sreče (ali božje milosti, odvisno koga vprašate). Oba prosta pada imata skupno kar nekaj zadev. V nekaj besedah so to nemoč, prepustitev, sublimnost, vrženost in nekakšna onstranskost od dobrega in zlega. To so tudi glavni motivi, v katere vas bo v pripovedovanju zapeljeval Lilin v Prostem padu. vir slike: bukla.si In to je definitivno hardcore knjiga mojega letošnjega poletja. Nekaj, kar vas bo definitivno zbudilo iz poletno pregovorno opevane počitniške brezskrbnosti. To ni knjiga, ki bi vas pustila hladne in to ni knjiga, ki bi vas spravila v dobro voljo. Je pa knjiga, kjer boste v neprestanem boju med skrbjo za glavnim junakom, ki vam je že prek Sibirske vzgoje prirasel k srcu in med skrbjo za lastno moralno neoporečnostjo, ker boste ob vsem tem, kar se v knjigi zgodi, morali držati odprte oči. Kot jih je moral Kolima, še posebno, ko je zrl skozi daljnogled svoje ostrostrelne puške. In po čem je ta Prosti pad?Roman je povsem logično nadaljevanje Sibirske vzgoje, zgodbe o odraščajočem ot